Primavera - Sandro Botticelli

botticelli
Lang György
Primavera
Sinoči so nekoga zabodli
Nekega jutra v avgustu leta 1470 se je po Firencah razširila novica, da so ponoči spet nekoga zabodli. To ni bilo nekaj posebnega, zgodilo pa se je pred najbolj zanikrno krčmo v mestu. Razširile so se govorice, da je šlo za pijanca ali morda bogatega trgovca, za zaroto pa naj bi stali nasprotniki Medičejcev. Ti so bili Albičejci in Strociji. Govorili so tudi, da se je zganilo pacijsko ljudstvo in da so ubili Lorenza Medičejskega, il Magnifica oziroma Veličastnega. Najbolj drzni so celo namignili, da za umorom stoji neapeljski kralj ali celo sam papež, ki ni maral Medičejcev.
V resnici pa se je vse začelo v neki beznici, v kateri so popivali tudi vojščaki dveh skupin. Enemu od njih je na kolenih sedela čedna lahkoživka in pritegnila poglede drugih moških. Med njimi je bil tudi firenški stražmojster, ki je pričel nadlegovati dekle. Ko je bilo vojščaku dovolj, jo je odpeljal iz beznice, za njim pa se je podal stražmojster. Tudi drugi gostje so šli na temno ulico, med njimi pa je bil tudi mlad slikar s skicirko. Stražmojster je dohitel vojščaka in mu z nožem prebodel trup. Vsi so se razbežali, le slikar je ostal tam, saj je imel pohabljeni obe nogi. Prihiteli so orožniki in ga kot edinega na kraju zločina aretirali in odpeljali v hišo pravice.
Stotnik, ki ga je sprejel, ga je dal zapreti, saj se niti ni zmenil za fantove trditve, da je nedolžen. Ko so zjutraj odprli njegovo celico, so na steni zagledali risbo gospe Clarice Orsini, žene Lorenza de Medici, il Magnifica. Stotniku je povedal, da je družinski slikar Medičejcev in tedaj šele ga je vprašal po imenu. "Sandro Botticelli", mu je odvrnil mladi slikar, stotnik pa se je v hipu spremenil. Ker pa je Lorenzo šel s svojo ženo, ki je pričakovala otroka, na božjo pot proti Assisiju, je moral Botticelli ostati v hiši pravice še dva dni. Stotnik mu je nudil vse, tako da je lahko udobno živel in risal.
Fant dobi novo ime
V samostanu na pobočju nedaleč od mesta lilij, kakor so pravili Firencam, je živel menih, frater Angelico, ki je bil zelo dober slikar. To je prišlo na ušesa papeža Evgena IV., ki ga je poklical v Rim, da bi okrasil stene vatikanske kapele. Angelico se je podal na pot in prišel v Firence.
Ko se je drugo jutro prebudil, je šel na breg reke Arno. Tam je opazil malega rdečelasega dečka, ki je pazil prijateljeve gosi. Da se ni dolgočasil, je vzel v roke vejico in jih pričel risati na trda tla. Frater Angelico je takoj opazil dečkovo nadarjenost in se zapletel z njim v pogovor. Rdečelasi fantič mu je povedal, da je Sandro, njegov oče pa je trgovec Filipepi Nanni. Ko je slišal, da bi enajstletnik najraje postal slikar, se je ponudil, da bi ga učil slikati. Odšla sta na Sandrov dom, da se je pogovoril z njegovim očetom. Ta mu je povedal, da je Sandro sicer pameten, da pa se noče učiti, ker samo riše. Frater je odvrnil, da je takoj odkril dečkov talent in da je blagoslovljen z redko sposobnostjo. Zoper Boga bi se pregrešil, če ga ne bi dal za slikarja. Oče pa se je temu upiral, ker bi raje videl, da bi bil sin trgovec kot on ali pa kvečjemu rokodelec. Spomnil se je Sandrovega krstnega botra Botticella, ki je bil zlatar in v njem videl sinovo prihodnost. Oče je še kar vztrajal, da sin ne bo slikar, vseeno pa v svojem prepričanju ni bil več tako trden. Vse bolj se je mehčal, na koncu pa celo pristal, če bi dečka učil tako velik mojster, kot je frater Angelico. Gost seveda očetu ni hotel razkriti, da je to on. Odvrnil mu je, da je frater že star, sin pa bi moral iti med redovnike, kar pa očetu ni bilo všeč.
ločilo ločilo ločilo
Celoten povzetek knjige lahko dobite zastonj na startni strani, če pravilno odgovorite na tri enostavna vprašanja.
Nazaj
Spletni studio G-SOFT
Britof 231d, 4000 Kranj
051 - 212 886
info@g-soft.si